Pojdi na vsebino

Limonen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Limonen
Skeletna struktura izomera R
Skeletna struktura izomera R
Model kroglic in paličic izomera R
Model kroglic in paličic izomera R
Ekstrakt iz pomarančnih olupkov.
Imena
IUPAC ime
1-metil-4-(1-metiletenil)-cikloheksen
Druga imena
4-izopropenil-1-metilcikloheksen
Racemat: DL-limonen; dipenten
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEBI
ChEMBL
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.004.856
KEGG
UNII
  • InChI=1S/C10H16/c1-8(2)10-6-4-9(3)5-7-10/h4,10H,1,5-7H2,2-3H3
    Key: XMGQYMWWDOXHJM-UHFFFAOYSA-N
  • InChI=1/C10H16/c1-8(2)10-6-4-9(3)5-7-10/h4,10H,1,5-7H2,2-3H3
    Key: XMGQYMWWDOXHJM-UHFFFAOYAC
  • CC1=CCC(CC1)C(=C)C
Lastnosti
C10H16
Molska masa 136,24 g·mol−1
Gostota 0,8411 g/cm3
Tališče −74,35 °C (−101,83 °F; 198,80 K)
Vrelišče 176 °C (349 °F; 449 K)
Rotacija [α]D 87–102°
Lomni količnik (nD) 1,4727
Termokemija
−6,128 MJ mol−1
Nevarnosti
GHS piktogrami GHS02: VnetljivoGHS07: ŠkodljivoGHS08: Škodljivo zdravjuGHS09: Nevarno za okolje
Opozorilna beseda Pozor
H226, H304, H315, H317, H400, H410
P210, P233, P240, P241, P242, P243, P261, P264, P272, P273, P280, P301+330+331, P302+352, P303+361+353, P304+340, P312, P333+313, P362, P370+378, P391, P403+233, P235, P405, P501
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 2: Must be moderately heated or exposed to relatively high ambient temperature before ignition can occur. Flash point between 38 and 93 °C (100 and 200 °F). E.g. diesel fuelHealth code 2: Intense or continued but not chronic exposure could cause temporary incapacitation or possible residual injury. E.g. chloroformReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no code
2
2
0
Plamenišče 50 °C (122 °F; 323 K)
237 °C (459 °F; 510 K)
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Limonen je brezbarven, tekoč ogljikovodik, ki ga uvrščamo med monociklične terpene. Najpogostejši izomer D ima močan vonj pomaranče[1]. Ime je dobil po limoni, saj njena lupina, kot tudi lupine drugih citrusov, vsebuje precejšnjo mero te snovi, kar jim tudi daje značilen vonj. Limonen je kiralna molekula. Primarni naravni vir limonena so citrusi, iz katerih je mogoče pridobiti D-limonen, ki je enantiomer (število CAS: 5989-27-5, število EINECS: 227-813-5). Racemni limonen je znan kot dipenten. D-limonen se iz citrusov pridobiva s centrifugiranjem in parno destilacijo. Limonen je prisoten tudi v smoli iglavcev za obrambo pred žuželkami. Povečano prisotnost limonena v smoli je zaznati na območjih, kjer je več lubadarja.[2]

Kemijske lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Limonen je relativno stabilen terpen in ga je mogoče destilirati, ne da bi razpadel. Kljub temu pri visokih temperaturah razpade in tvori izopren.[3] V vlažnih razmerah hitro oksidira in tvori karveol, karvon in limonen oksid.[4] Z žveplom dehidrogenizira v p-cimen.

Biosinteza

[uredi | uredi kodo]

Limonen se tvori iz geranil pirofosfata s ciklizacijo nerola ali njegovega ekvivalenta, kot je prikazano na sliki.[5] V zadnjem koraku se loči proton s kationa in tvori alken.

Biosinteza limonena iz geranil pirofosfata
Biosinteza limonena iz geranil pirofosfata

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Poleg proizvodnje karvona se uporablja tudi v kozmetičnih izdelkih, in sicer kot dodatek za vonj po citrusih. D-limonen se v prehranski industriji in nekaterih zdravilih uporablja za prekritje grenkega okusa alkaloidov ter kot dišava v parfumih, čistilih in razkužilih za roke. Prav tako je limonen naravni rastlinski insekticid.[6]

V naravni medicini je D-limonen znan kot zdravilo proti gastroezofagealni refluksni bolezni in zgagi.[7]

Ker je pridobljen iz obnovljivih virov (iz pomarančnega olja, ki je stranski produkt pri proizvodnji pomarančnega soka), je njegova uporaba vedno bolj razširjena v čistilnih sredstvih, kjer je prisoten kot topilo za olje v strojnih delih. Služi tudi kot odstranjevalec barv za les ali dišavna alternativa terpentinu. Prav tako je kot topilo prisoten tudi v nekaterih lepilih za modeliranje. Naravne osvežilce zraka, ki vsebujejo limonen, uporabljajo tudi filatelisti za odstranjevanje znamk z razglednic.[8]

Ker je vnetljiv, je obravnavan tudi kot biogorivo.[9]

Limonen topi polistiren, zato je dobro naravno nadomestilo za aceton.

Pri pripravi tkiva za histološke preiskave je D-limonen pogosto uporabljen nadomestek bolj toksičnemu ksilenu.[10][11][12]

Varnost

[uredi | uredi kodo]

Limonen in njegovi oksidacijski produkti dražijo kožo in dihala. V večini prijavljenih primerov je bilo draženje posledica dolgoročne industrijske izpostavljenosti čisti surovini, npr. med razmaščevanjem ali pri pripravi barv. Študija na bolnikih z dermatitisom je pokazala preobčutljivost na limonen pri 3 % bolnikov.[13]

Čeprav so nekatere študije na podganah pokazale, da izpostavljenost velikim količinam limonena pri podganah spodbuja nastanek raka ledvic,[14] nekateri raziskovalci limonen obravnavajo kot potencialno sredstvo za preprečevanje rakavih obolenj.[15][16] Ni znanih dokazov, da bi bil limonen karcinogen za človeka. Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) je D-limonen opredelila kot nekarcinogenega.[13] Karcinogenost limonena je enaka izpostavljenosti kofeinske kisline pri zaužitju kave.[17]

Ni znanih informacij o vplivu na zdravje pri vdihavanju D-limonena pri človeku, prav tako ni bilo izvedenih študij na živalih.

D-limonen je biorazgradljiv, vendar mora biti zaradi nizkega vnetišča odvržen kot nevaren odpadek.

  1. Fahlbusch, Karl-Georg; Hammerschmidt, Franz-Josef; Panten, Johannes; Pickenhagen, Wilhelm; Schatkowski, Dietmar; Bauer, Kurt; Garbe, Dorothea; Surburg, Horst (2003). »Flavors and Fragrances«. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. doi:10.1002/14356007.a11_141. ISBN 978-3-527-30673-2.
  2. A. Mahaffey, Linda (2004). Terpenoids and Their Effects on Conifer Insects (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. septembra 2006. Pridobljeno 27. avgusta 2011.
  3. Pakdel, H (2001). »Production of dl-limonene by vacuum pyrolysis of used tires«. Journal of Analytical and Applied Pyrolysis. 57: 91–107. doi:10.1016/S0165-2370(00)00136-4.
  4. Karlberg, Ann-Therese; Magnusson, Kerstin; Nilsson, Ulrika (1992). »Air oxidation of d-limonene (the citrus solvent) creates potent allergens«. Contact Dermatitis. 26 (5): 332–40. doi:10.1111/j.1600-0536.1992.tb00129.x. PMID 1395597.
  5. Mann, J.C.; Hobbs, J.B.; Banthorpe, D.V.; Harborne, J.B. (1994). Natural products: their chemistry and biological significance. Harlow, Essex, England: Longman Scientific & Technical. str. 308–309. ISBN 0-582-06009-5.
  6. EPA R.E.D. Fact Sheet on Limonene, September 1994
  7. Sun, J (2007). »D-Limonene: safety and clinical applications«. Alternative medicine review: a journal of clinical therapeutic. 12 (3): 259–264. PMID 18072821.
  8. Butler, Peter (2010). »It's Like Magic; Removing Self-Adhesive Stamps from Paper« (PDF). American Philatelist. American Philatelic Society. 124 (10): 910–13. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. avgusta 2011. Pridobljeno 27. avgusta 2011.
  9. Cyclone Power to Showcase External Combustion Engine at SAE Event, Green Car Congress, 20. 9. 2007
  10. Wynnchuk, Maria (1994). »Evaluation of Xylene Substitutes For A Paraffin Tissue Processing«. Journal of Histotechnology (2): 143–149.
  11. Carson, F. (1997). Histotechnology. A Self-Instructional Text (2. izd.). Chicago: ASCP Press. str. 28–31. COBISS 131195. ISBN 0-89189-411-X.
  12. Kiernan, J.A. (2008). Histological and Histochemical Methods (4. izd.). Bloxham, UK. str. 54, 57. ISBN 9781904842422.
  13. 13,0 13,1 »d-LIMONENE« (PDF). Some Chemicals that Cause Tumours of the Kidney or Urinary Bladder in Rodents and Some Other Substances (PDF). IARC Monographs on the Evaluation of Carcinogenic Risks to Humans. Zv. 73. International Agency for Research on Cancer. 1999. str. 307–327. ISBN 978-92-832-1273-7.
  14. National Toxicology, Program (1990). »NTP Toxicology and Carcinogenesis Studies of d-Limonene (CAS No. 5989-27-5) in F344/N Rats and B6C3F1 Mice (Gavage Studies)« (PDF). National Toxicology Program technical report series. 347: 1–165. PMID 12704437.
  15. Crowell, PL (1999). »Prevention and therapy of cancer by dietary monoterpenes«. The Journal of nutrition. 129 (3): 775S–778S. PMID 10082788.
  16. Tsuda, Hiroyuki; Ohshima, Yutaka; Nomoto, Hiroshi; Fujita, Ken-Ichi; Matsuda, Eiji; Iigo, Masaaki; Takasuka, Nobuo; Moore, Malcolm A. (2004). »Cancer Prevention by Natural Compounds«. Drug Metabolism and Pharmacokinetics. 19 (4): 245–63. doi:10.2133/dmpk.19.245. PMID 15499193.
  17. »Ranking Possible Cancer Hazards on the HERP Index« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. maja 2011. Pridobljeno 19. marca 2007.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Turner, E.E.; Harris, M.M. (1952). Organic Chemistry. London: Longmans, Green & Co. OCLC 41665654.
  • Wallach, O. (1888). »Zur Kenntniss der Terpene und der ätherischen Oele«. Justus Liebig's Annalen der Chemie. 246 (2): 221–39. doi:10.1002/jlac.18882460205.
  • Blumann, A.; Zeitschel, O. (1914). »Ein Beitrag zur Autoxydation des Limonens«. Berichte der deutschen chemischen Gesellschaft. 47 (3): 2623–8. doi:10.1002/cber.19140470339.
  • Source: CSST Workplace Hazardous Materials Information System.Predloga:Verify source
  • Matura, M; Goossens, A; Bordalo, O; Garcia-Bravo, B; Magnusson, K; Wrangsjö, K; Karlberg, AT (2002). »Oxidized citrus oil (R-limonene): A frequent skin sensitizer in Europe«. Journal of the American Academy of Dermatology. 47 (5): 709–14. doi:10.1067/mjd.2002.124817. PMID 12399762.
  • Hirota, Ryoji; Roger, Ngatu Nlandu; Nakamura, Hiroyuki; Song, Hee-Sun; Sawamura, Masayoshi; Suganuma, Narufumi (2010). »Anti-inflammatory Effects of Limonene from Yuzu (Citrus junos Tanaka) Essential Oil on Eosinophils«. Journal of Food Science. 75 (3): H87–92. doi:10.1111/j.1750-3841.2010.01541.x. PMID 20492298.
  • Yoon, Weon-Jong; Lee, Nam Ho; Hyun, Chang-Gu (2010). »Limonene Suppresses Lipopolysaccharide-Induced Production of Nitric Oxide, Prostaglandin E2, and Pro-inflammatory Cytokines in RAW 264.7 Macrophages«. Journal of Oleo Science. 59 (8): 415–21. doi:10.5650/jos.59.415. PMID 20625233.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]